Ko nič ne gre po načrtih ali leto 2020

Že čez nekaj ur bomo prečkali ciljo črto leta 2020 in vstopili v težko pričakovano 2021. Večina od nas se veseli novega začetka, sveže poti in slovesa letu 2020. A kaj je tisto, kar prav zares puščamo oziroma želimo pustiti na pogorišču iztekajočega se leta? Morda dvom, strah, jeza, nemoč, izoliranost, neizpolnjenji načrti, razbite sanje, izguba zaupanja…. Vsak nekaj svojega, ampak hkrati vsi enako. “Vsa človeška modrost je zajeta v dveh besedah – čakanje in upanje,” je nekoč dejal Alexandre Dumas, avtor Treh mušketirjev. Vsi upamo, da bo 2021 odneslo bolezen in prineslo blaginjo. Čakamo in upamo. Upam, da bomo vsi za nekaj časa odložili strah in nemoč ter se nadihali optimizma in upanja, ki ga vsi tako krvavo potrebujemo za nov zagon. Za nov začetek.

Na situacijo je potrebno pogledati tudi iz drugega zornega kota – uspelo nam je. Preživeli smo, znašli smo se v novi, krizni, pandemični situaciji. Povezali smo se na čisto drugačne načine in vsak zase je skušal ustvari neko novo realnost. Vsak je po svojih močeh iskal svoj smisel. Morda smo nekoliko obtolčeni in utrujeni od vseh izzivov, vendar še vedno stojimo. Stojimo in se z vso silo zoperstavljamo sili, ki z nami tako mačehovsko pometa. Katastrofe, ki so nas prizadele v letu 2020, so bile še do nedavnega nepredstavljive in če bi nas kdo v letu 2019 vprašal, kaj bi naredili v primeru le-teh, bi se verjetno večina samo cinično posmehnila takšni bujni pripovedi. Ampak tukaj smo…

In tako plujemo naprej…Vsem želim iskreno čestitati in zaželeti samo pogum. Pogum, da se ne predamo. Pogum, da si dovolimo biti ranljivi in razgaljeni v svojem strahu in negotovosti. Pogum, da začnemo znova. Pogum, da prosimo za pomoč in poskrbimo drug za drugega. Pogum, da ljubimo. Pogum, da zaupamo. Pogum, da se potopimo v neznano in pogum, da samo smo.

Naj zaključim z mislijo Bude, ki je vedno znova aktualna: “Ne glede na to, kako težka je preteklost. Vedno lahko začneš znova.”

Na nove začetke.

SREČNO!