Pomen strokovnosti
Živimo v instantnem svetu. Hrano, bolj ali manj (ne)zdravo, kupujemo zapakirano v vrečkah in jo pred hitrim obrokom samo pogrejemo. Do vseh informacij, bolj ali manj (ne)točnih, dostopamo preko spleta s pomočjo nekaj klikov. S prijatelji klepetamo v spletni klepetalnici, namesto v kavarni. Knjige si ne izposodimo več v knjižnici, temveč si spletno obliko prenesemo na tablico.
Žal se tovrstna praksa prenaša tudi v strokovni svet. Že res, da so tako laične informacije kot tudi strokovna literatura dandanes dejansko dostopni marsikomu, a zaradi tega lahko hitro dobimo napačen uvid, da smo po eni prebrani knjigi že strokovnjaki na določenem področju.
Z leti smo izgubili moralni kompas in očitno prenehali ceniti obseg dela, vloženega v izobraževanje in dejansko širino znanja, ki ga je nekdo s tem trudom pridobil. Zgolj to – vložena čas in trud – lahko namreč nekoga pripelje do tega, da na svojem področju postane vrhunski strokovnjak. Ko govorimo o znanju in strokovnosti prostora za instantne zgodbe enostavno ni.
Na udaru so prav vse stroke: o nogometu nekateri vedo več kot trenerji, o avtomobilih več kot izkušeni avtomehaniki, o medicini več kot zdravniki. Pa je temu res tako?
Škodo se tukaj dela tudi družboslovnim znanostim kot sta na primer psihologija ali psihoterapija. »Saj se vendar vsi znamo pogovarjati, se poslušati, to smo tako ali tako vedeli, le zakaj moram za to plačati?« so na spletnih forumih pogosto prebrani ali v pogovoru slišani pomisleki.
Razmislite: bi zaupali izdelavo svoje kuhinje nekomu, ki sicer ni mizar, si je pa po televiziji ogledal oddajo o izdelavi pohištva? Bi odpeljali drag avtomobil na popravilo k nekomu, ki je o njih prebral eno ali morda dve knjigi? Zakaj smo potem tako indiferenti do našega duševnega zdravja? Do naše zavesti in do našega znanja? Zakaj imamo najbolj mačehovski odnos prav do tistega dela nas, ki nas dela posebne in unikatne?
Prav zaradi rastočega fenomena t.i. »kvazi strokovnjakov« tudi na področju psihologije oziroma psihoterapije prihaja do velikih zlorab, ki morda niso vidne navzven, vendar lahko imajo katastrofalne in dolgoročne posledice. Naša psiha ni kot kost, kjer bi se strokovne napake videle navzven. Če bi nam nekdo napačno naravnal zlomljeno roko, bi na napako v postopku zdravljenja lahko pokazali s prstom. Če pa nam nekdo neustrezno naravna in usmeri naš um, psiho, dušo, mentalno zdravje, tega ne moremo storiti in tako se strokovne napake lažje pomete pod preprogo. A prej ali slej pokukajo izpod nje in ko jih je preveč niti največja škatla ni dovolj velika, da bi jih stlačili vanjo.
Sanacija vseh neustreznih obravnav ali strokovnih napak pri prenosu znanja tako posledično zahteva več časa, energije in nenazadnje tudi več denarja. Pravi strokovnjaki se zavedajo svojih omejitev in pomena nenehnega izobraževanja in izpopolnjevanja na svojem področju. Samo tak strokovnjak bo svoje delo lahko opravil korektno in kvalitetno.
Bodimo torej toliko pošteni in ozaveščeni, da se kot starši, strokovnjaki, študentje, zavedamo svojih prednosti in slabosti in o njih tudi govorimo. Vsak od nas se lahko še izboljša in izpopolni, zato je pomembno, da stremimo v tej smeri, govorimo o tem in svojo bit zaupamo nekomu, ki bo s tem znal ravnati. Skupaj zmoremo vse in smo močnejši, le sodelovati in zaupati si moramo.
Pa bodite prijazni drug do drugega.